Mojstrov brlog

Danes je oče domov prinesel žemljice. Navadno, če bi jih šel iskat v najboljšega soseda ali njegovo konkurenco, nebi to bilo nič posebnega. Ob nedeljah navadno dobiš en dan stare, že malce trde žemlje. Za pojesti so, vendar pa niso nič posebnega.

Žemlje, o katerih govorim v tem primeru, niso ne stare, ne trde, prav tako bi jim težko rekli “navadne”. Te žemlje so nekaj posebnega. Tako mehke, v ustih se stopijo, kot masleni rogljički, po strukturi so še najbolj podobni kakšni lepinji, po obliki seveda žemlji.

Na prvi občtek so puhaste, izjemno mehke in okusne, na drugi občutek pa enostavno božanske. Za lepši dan: kavica in te žemlje.